Pozdravni nagovor

Iz roda v rod

V nedeljo, 19. rožnika 2011, smo se zbrali Kadivci, ki smo si v sorodu ali svaštvu, na pobudo družine Kadivec iz Hrastja, kjer ta rod na kmetiji živi in biva že 8 generacij, natančneje povedano 237 let. Zbrali smo se preprosto zato, da se vidimo, ali, kot pravijo danes mladi, da se družimo, osvežimo poznanstva in verjetno spoznamo še nepoznane sorodnike. Kadivčev rod v devetih generacijah šteje blizu 600 oseb. Po grobi oceni je živečih še polovica, ki se med seboj poznamo ali pa tudi ne poznamo. Po do sedaj znani raziskavi rodbina Kadivec, ki sta jo dolga leta preučevala Alojz in Angelca Fajfar z Brega ob Savi, sega v prvo četrtino 18. stoletja. Alojzova stara mama Marija Kadivec, poročena Fajfar (poglej pdf ), je bila namreč rojena na kmetiji v Hrastju št. 1. Bila je sestra desetim Kadivkam in Kadivcem, tudi Antonu Kadivcu, staremu atu Tilke, Vide, Ivana, Toneta, Nade, Marjana in Jurija. Njim ter vsem njihovim bratrancem in sestričnam je bila stara teta; tudi meni.

A pojdimo lepo po vrsti. Leta 1715 se je v Dobruši, na severni strani Repenjskega hriba, v trikotniku Repnje–Zapoge–Vodice, rodil Matija Kadivec, ki se je poročil z Marijo. Njenega priimka ne poznamo. V Dobruši se jima je leta 1738 rodil sin Matija. Ta mlajši dobruški Matija Kadivec se je priženil na kmetijo Antona Semena in Mine Mrak v Hrastje št. 2. Poročil se je z njuno hčerjo Ano Semen leta 1774. Matija Kadivec ml. je tako postal začetnik kmečke dinastije Kadivcev v Hrastju, ki šteje že neprekinjenih 8 generacij. Matiju in Ani se je rodilo 10 otrok, ki so se razširili po obeh straneh Save do Karavank, njihovi potomci pa tudi v druge dele Slovenije, a tudi na Dunaj, v Španijo, v Severno in Južno Ameriko. Do leta 2007 je bilo raziskanih 558 potomcev.

Čas ne dopušča, da bi razpredali o toliki množini oseb. Zato se bomo osredotočili na družino Kadivec na kmetiji v Hrastju, in še to predvsem na nosilce rodbinskega imena pri hiši z istim imenom. To pa iz več razlogov: ker se ob Savi na tej kmetiji (prej Semen) najprej pojavi rodbina Kadivec, ker se na njej krvna nit od začetka do danes še ni pretrgala, ker je družina vseskozi zavezana delu na zemlji, ker se hišno ime p’r Kadivc še danes ujema z družinskim priimkom Kadivec.

Matijev in Anin sin Luka pripelje na Kadivčevino v Hrastje Marijo Zupan iz Šenčurja. Od 9-članske družine prevzame nasledstvo Anton Kadivec st., ki zasnubi Marijo Čebul iz Voklega. Bog blagoslovi njun zakon z 11 otroki. Trije od njih se zgubijo v tujini: Johan Kadivec z nasledniki je ostal na Dunaju, za samcema Jakobom in Jurijem Kadivcem pa se sled izgubi v ZDA.

Anton Kadivec ml. se poroči z Marijo Bohinec iz Šenčurja. To je že tretja Marija zapovrstjo, ki postane gospodinja na hraški Kadivčevini. Ob njunem grobu v Šenčurju se vsako leto ob vseh svetih zberemo Kadivci. Nad rahlo zašiljeno glavo pokončnega kamnitega spomenika stoji latinski križ brez korpusa (telesa), ki v žlebiču glave nosi napis RODBINA KADIVČEVA. Na osrednji ploskvi spomenika pa so vsekana imena: Anton Kadivec (†1905), Marija Kadivec (†1932); nato sledita zapisa njunih naslednikov Janez Kadivec (†1968) in Ana Kadivec, roj. Vehovec (†1985), ter še njuna hči Vida Kadivec (†2008). V bazo spomenika sta vrezana verza:

Težko pot življenja ste hodili,

odšli ste k Bogu, ki ste ga ljubili.

To je osrednji spomenik Kadivčeve rodbine.

Antonu Kadivcu ml. in Mariji Bohinec se je narodilo 9 otrok. Ti moški in ženske so pa že starši najstarejših še živečih Kadivcev in poročenih Kadivk. Marija Kadivec se je poročila k Femanu (pišejo se Porenta) na Breg ob Savi. V družini je zavekalo 6 otrok. Johana Kadivec (poročno ime Vidmar) je pristala pri Briču v Šenčurju. Krstili so 9 otrok. Anton Kadivec se je priženil h Karunu na Povlje. Zazibali so 3 otroke. Jožef Kadivec je podedoval materino domačijo pri Bolčarju v Šenčurju. Popek so zavezali 7 otrokom. Vsi štirje bratje in sestre so živeli na večjih ali manjših kmetijah, le najmlajši Martin Kadivec je bil izučen mlekar. Kolesa je kupil 3 sinovom. Na dedni kmetiji v Hrastju pa ostane Janez Kadivec. Poroči se z Ano Vehovec. Njuni otroci so: Matilda Kadivec, por. Kuralt, pokojna Vida Kadivec, Ivan Kadivec, pokojni Anton Kadivec, Bernarda Kadivec, por. Legat, Marjan Kadivec st. in Jurij Kadivec. Bernarda živi v Naklem, Ivan pa v Buenos Airesu v Argentini.

Kmetijo v Hrastju podeduje Marjan Kadivec st. Poroči se z Jožico Jeretina iz Vrhovlja pri Lukovici. Družina zgradi novo Kadivčevo hišo v Hrastju. Marjan in Jožica sta vzgojila 5 otrok: Marjan Kadivec ml. je poročen z Alenko Šmerc; Marjeta Kadivec je poročena z Mirkom Trampužem v Strahinju (hčerki Ajda in Pia); Janez Kadivec in Lidija Kadivec sta še samska. Novi gospodar na posestvu v Hrastju Robert Kadivec pa je ženo Tino Rozman pripeljal v Hrastje iz Stražišča (sinova Urban in Jernej).

Največ Kadivcev in ljudi s svaštvom povezanih z njimi je naseljenih na Gorenjskem na obeh straneh Save proti Kamniškim planinam, pa tudi po drugih slovenskih krajih (Šalka vas na Kočevskem, Ponova vas pri Grosupljem, v Rimskih Toplicah, v Lazah v Tuhinju, v Kompolju v občini Videm-Dobrepolje), odhajali so tudi na Dunaj, v Španijo in preko oceana v ZDA in Argentino. Nekateri celo ne znajo več slovensko. Njihov materni jezik je nemščina, angleščina, španščina … V zadnjem času se potomci Kadivcev vračajo celo nazaj v Dobrušo pri Vodicah, od koder je prišel prvi Matija Kadivec v Hrastje.

Po stanovski pripadnosti so bili Kadivci nekdaj predvsem kmečki ljudje, tudi delavci, nameščenci, trgovci, mlekarji, medicinske sestre; mnogi so dosegli visoko izobrazbo (ekonomisti, agronomi, farmacevti, inženirji, profesorji, glasbeniki, duhovniki), nekateri so dosegli magisterij in celo doktorat znanosti.

Še 3 dogodivščine iz življenja Kadivcev:

Anton Kadivec se je leta 1889 poročil z Marijo Bohinec (Bolčarjevo) iz Šenčurja. Po ustnem izročilu je bil Bolčar, Martin Bohinec, kmet v Šenčurju, tudi cerkveni ključar, ki se je poročil z Nežo Košmerl, sorodnico in kuharico šenčurskega župnika Košmerla. V Šenčur sta prišla iz Loškega potoka.

Jakob Kadivec, rojen l. 1856 v Hrastju, se je izselil v ZDA. Postal je premožen farmar, a ostal samski. Po 1. svetovni vojni je mojemu očetu poslal vozovnico za ladjo v Ameriko. Oče pa v Ameriko ni mogel odpotovati, ker mu tedanja oblast ni izdala dovoljenja za izselitev. Stric tega ni razumel in se ni več oglasil.

Potomci Johana Kadivca, ki je l. 1900 umrl na Dunaju, so po 2. svetovni vojni prišli v Šenčur. Napotili so se v farovž k župniku poizvedovat za sorodniki. Župnik Franc Vavpetič pa jih je na kratko odpravil, češ: kako se boste pa sporazumeli, ko vi ne znate slovensko, oni pa ne nemško. Sorodniki so se z dolgim nosom vrnili na Dunaj.

Tega druženja Kadivcev in oseb z drugimi priimki, a vendar s svaštvom krvno povezanih s Kadivci, ne bi bilo, če se Alojz in Angelca Fajfar ne bi lotila projekta z naslovom Rodovnik rodbine Kadivec. Projekta, dolgega več let trdega dela, ki jima je gotovo često grenil, a obenem tudi sladil življenje. Izpeljala sta ga profesionalno, za kar se jima lepo zahvaljujemo. Obenem se zahvaljujemo družini Kadivec iz Hrastja za odlično pripravljeno zahtevno organizacijo srečanja.

Za sklep le še misel slovenskega pesnika Otona Župančiča:

Iz veka v vek,
iz roda v rod
krvi gre tek,
duh išče pot.

Martin Kadivec